Ko se človek za vedno poslovi ostanejo samo spomini... Moji nate teta Trezika bodo živeli vedno, kajti kot otrok sem s tabo preživela veliko časa na počitnicah na tvojem rodnem domu pod Šmohorjem - "Roblekom". Naučila si nas opravljati kmečka dela ob večerih smo moli in kartali... tudi v času kratke bolezni sva skupaj obujali spomine... zdaj ti lahko zaželim samo miren spanec tam nekje med zvezdami. Stankotu in Romanu z družinama iskreno sožalje.

Teti Treziki v slovo. Veseli s teboj smo živeli, žalostni, ker te več ni … Ostali so živi spomini. Z nami potuješ vse dni …

Draga teta in soseda! S solzo v očeh se rojevamo in s solzami odhajamo. Vmes je življenje, ki ostaja v ljudeh kot spomin... počivaj za mavrico... Druzinama Stankota in Romana pa najino iskreno sožalje. Lojze D. z Ireno